PGD Markovci

PGD Markovci v Prekmurju (1927)

ZGODOVINA

Hmm… napisati nekaj na kratko o društvu, ki obstoja že 86 let. Napisati delovanje društva v njegovem 86-letnem obstoju je zelo zahtevna in naporna naloga, saj si vsako njegovo delo zasluži mesto v njegovi zgodovini. Kajti to so dela humanosti, požrtvovalnosti in dobrosrčnosti, ki jih gasilci s prostovoljnim delom trosimo med soljudi, med vaščane in okoličane. Če bi vse to moral zapisati bi nastal roman ne pa en krajši zapis.

No pa začnimo potovati skozi čas, začnimo s tistim daljnim 18. aprilom 1927. leta, ko so takratni župnik Karel Ficko in učitelja markovske šole Blaž Filo in Berto Bregant zbrali ob sebi 30 somišljenikov. Zbrali so se z enim samim namenom: Ustanoviti prostovoljno gasilsko društvo. Ta dan so ustanovili tudi svoj prvi odbor, ki je prevzel vse delo v zvezi z nadaljnjim potekom ustanovitve in prvega občnega zbora. Prva skrb, ki jih pestila, je bilo finančne  narave. Da bi to rešili so se odločili zaprositi za pomoč občine in gasilsko zvezo. Kot najzanesljivejši vir financijskih sredstev so pa bili vaščani iz Markovec.  Ker so se sredstva stekala počasi, se je društvo odločilo, da si vsak član vsak posebej kupi uniformo, tako da so bili vsi člani gasilskega društva na izrednem-ustanovnem občnem zboru v uniformi, ta se je zgodil 29. 10. 1927. Takoj po ustanovnem občnem zboru je društvo pristopilo k svečani proslavi, ki je bila že 20. 11. 1927. Iz zapisov tistega časa se da razbrati, da so se imeli neizmerno lepo in da so bili ponosni na to, kar so ustanovili.

Toda vsega lepega je enkrat konec in tudi v društvu se je bilo potrebno spoprijeti z novimi nalogami.

Ena od naslednjih je bila tehnična oprema društva. Saj se je društvo zavedalo, da samo z dobro moderno opremo lahko opravičijo svoj obstoj in lahko pomagajo bližnjim. Ob koncu leta 1927 in v začetku leta 1928 je društvo pristopilo k nabavi motorne brizgalne s pripadajočo opremo. Ta želja se je v letu 1928 tudi uresničila. Društvo je dobilo prvo motorno brizgalno v Prekmurju znamke Rosenbauer.

Takoj za tem so se lotili s pripravami za izgradnjo svojega doma, saj so morali narediti dom za svojo brizgalno ter tudi dom je bil potreben za društvene potrebe, saj so se do tedaj »potepali« vsepovsod.

Z gradnjo doma je postal velik problem, saj se niso mogli dogovorit kje naj bi ta dom stal. Imeli so volitve in volitve so odločile, da bo dom stal v Varašancih in to se je zgodilo z enim glasom več. Tega pa naj bi Varašanci pridobili tako, da so enega občana iz Dola napili in je potem dal glas za Varašance.

Tako opremljeno društvo je lahko lažje zadihalo in nadaljevalo svoje poslanstvo doma in v okolici. S svojo opremo so dosegali zavidljive uspehe na požariščih v sosednjih vaseh in doma.

V nenehnem boju za večjo učinkovitost, opremljenost in za večje znanje je društvo prispelo do praga druge svetovne vojne. Ta je društvo za štiri leta močno oslabila in onemogočila. Precej mladih članov je zajela vojna vihra. To vse to ni vplivalo na to, da bi društvo v celoti ugasnilo in prenehalo delovati. V vojnih letih ni do kraja zamrlo delo društva niti zaradi tega, ker mu je bila odvzeta domača slovenska beseda. Vsa sreča je v tem, da vojna vihra ni pustošila po naših krajih. Seveda ni nas zaobšla in nam pustila svoj grozen pečat.

Ko je prišel mir je društvo zopet zaživelo in se podalo novim nalogam naproti. Po vojni, ko se je društvo zopet redno postavilo na noge,  je v letu 1954 ustanovilo žensko gasilsko desetino. Ta desetina je na raznih tekmovanjih dosegala zavidljive rezultate, saj je večkrat posegala po prvih mestih. Poleg ženske desetina je društvo ustanovilo tudi pionirsko desetino, kajti uvideli so, da bodo na mladih gradili svoje društvo. Leta 1945 je društvo pristopilo k posodobitvi orodjarne in stolpa, ki ju je zob časa načel. Seveda stolpa, ki je bil lesen, niso mogli več obnoviti. Po skoraj desetih letih je prišlo do zidave stolpa. To je bilo leta 1954. Dokončali so ga v letu 1957.

Leta 1962 so ob svoji 35. obletnici razvili svoj prapor. Leta 1973 so posodobili svojo opremo, saj je bila prejšnja že zelo dotrajana in slaba. V letu 1976 pa so se odločili odkupiti zgradbo prejšnje »Destilacije«. Do te odločitve jih je pripeljala potreba po večji dvorani, saj tista v orodjarni več nikakor ni služila svojemu namenu. Zgradbo so obnovili v sodobno dvorano, primerno za raznorazne potrebe.

Naslednja velika naloga, ki so si jo zadali je bilo leta 1982 ko so šli v nabavo gasilskega orodnega vozila. Skoraj vsa društva okoli nas je imelo orodna vozila in s tem so bila bolj mobilna v nujnih primerih. Po svojih finančnih možnostih je društvo nabavilo orodno vozilo, sicer ne novo, a je dobro služilo svojemu namenu. Leta so tekla, društvo je opravljajo svojo nalogo, pomagati ljudem v stiski.

Leta 2005 smo šli v nabavo novega vozila, saj je prešnjega načel zob časa. Nabavili smo gasilsko vozilo, ki še dandanes služi svojemu namenu.

DANES

Društvo še dandanes opravlja iste funkcije kot pred več kot 80 letih. Nadaljuje tradicijo prostovoljnega gasilstva društva, ki so nam ga pustili predniki, na katere smo zelo ponosni. Kot sem že prej napisal se je društvo že pred davnimi leti zavedalo pomena mladega kadra v gasilstvu, zato se tudi lahko še dandanes pohvalimo, da imamo v društvu mlade člane. Mladi člani pa črpamo izkušnje in nasvete od starejših tovarišev gasilcev.

Društvu se lahko pohvali s prvo prekmursko motorno brizgalno, ki še dandanes prižge na prvo in skozi porine vodo. Vsako leto, zdaj že lahko rečem tradicionalno, se tretjo soboto v avgustu udeležimo tekmovanja starih ročnih in motornih brizgaln v Šoštanju, kjer tekmujemo z našo prvo prekmursko motorno brizgalno ter dosegamo zavidljive rezultate. Velja omeniti, da tekmujemo v konkurenci s celotno Slovenijo. Tekmujemo tudi na sektorskih tekmovanji, kjer pravtako imamo pomlajeno gasilsko desetino ter z njo dosegamo izjemne dosežke.

//Prevzeto po biltenu Naših 70 let

Predsednik PGD Markovci v Prekmurju

                                      Uroš Gašpar